Ah, februar. Mesec temperaturnih kriz in starševskih preizkušenj. Zjutraj se zbudiš v zimsko pravljico z 0°C, kjer je edina logična oprava debela bunda in kapa. Popoldne pa te sonce tako močno objame, da imaš občutek, da bi lahko v kratkih rokavih jedel sladoled. In vmes je moj 8-letni sin z ADHD, ki ima ne glede na temperaturo vedno 100% energije.
Jutranja strateška operacija: oblačenje
Naš jutranji ritual oblačenja za šolo je te dni videti kot strateška vojaška operacija. Jaz, general mama, poskušam predvideti vse možne scenarije. "Sine, zjutraj je mraz, rabiš zimsko jakno!" On pa, seveda, že čuti tistih popoldanskih 16°C in se z mano pogaja, da bo "samo en tanek pulover čisto dovolj". Njegov notranji motorček dela na polno že od šeste ure zjutraj in mraz je zanj samo mit, ki ga širijo odrasli.
Ko ga končno uspem prepričati v zimsko opravo, seveda sledi vprašanje: "Ampak, mami, a bova šla popoldne v "študenta" na košarko?" Seveda bova. Ker vem, da tista ura tekanja, metanja na koš in lovljenja žoge zanj ni samo zabava. Je nujno potrebno sproščanje energije, ki se je v njem nabirala cel dan v šoli. Je njegov način, da umiri misli in telo.
Popoldanska misija v študentskem naselju
In tako se popoldne znajdeva v študentskem naselju. Jaz v jakni, on pa že po petih minutah v kratki majici, rdeč v obraz in srečen. Medtem ko drugi otroci morda mirno sedijo, moj sin opravlja svojo misijo: danes je na vrsti košarka. Žoga udarja ob tla v ritmu njegove neustavljive energije.
"Vsak koš je zanj zmaga, vsak zgrešen met pa samo nova priložnost za ponovni poskus. Jutri bo morda na vrsti nogomet, danes pa je kralj igrišča s košarkarsko žogo v rokah."
In seveda, na poti domov mora preveriti, ali je luža od včerajšnjega dežja še vedno dovolj mokra. (Večkrat stestirano)
Ko v kaosu najdeš najlepše trenutke
In jaz ga gledam. Gledam to neustavljivo energijo, to potrebo po gibanju, to iskanje fokusa v igri. Včasih je naporno, priznam. Včasih si želim, da bi za pet minut samo mirno sedel na klopci. Ampak potem vidim, kako se mu ob vsakem košu, vsakem teku, vsakem uspešnem preigravanju na obraz nariše nasmeh. Vidim, kako se njegov nemirni um za trenutek umiri in osredotoči na en sam cilj – spraviti žogo skozi obroč.
In takrat razumem. Ta lažnivi februarski sonček ni samo obljuba pomladi. Za mojega sina je priložnost, da je to, kar je. Da je glasen, hiter in poln življenja. In zame je opomnik, da je včasih treba samo globoko vdihniti, pozabiti na mokre hlače in se prepustiti kaosu. Ker v tistem kaosu se skrivajo najlepši trenutki.
Kako pa vi preživljate ta mesec?
Kako usklajujete te temperaturne skoke z energijo vaših otrok? Se tudi vam dogaja, da zjutraj oblečete pancerje, popoldne pa bi lahko nosili japonke?
Delite svoje zgodbe z nami na naših socialnih omrežjih ali preverite našo ponudbo iger, ko igrišče zunaj zmoči dež!
Vstopi v trgovino ➜